17.4. Vetra ponoči skorajda ni bilo in Skokico je med številnimi zasidranimi ladjami iz Walvisovega zaliva na Atlantik pognal motor. Zvezde so se zrcalile v gladki površini morja, iskreči plankton pa je valove barval v srebro.
Proti jutru se je južnik dovolj okrepil, da sem ugasnil motor, barki pa so zrastla krila. Prava poezija. Veliko ptic je videti nad morjem. Najbrž so vode tukaj bogato z ribami. Popoldne se je veter okrepil nad 20 in Skokica v drugo noč s skrajšanimi jadri preko razgibanega morja leti prav po športno. Vsi člani posadke ? neizmerno uživamo v predstavi, ki jo je pripravil Atlantik.
18.4. Noč je bila živahna, saj je veter skoraj brez predaha pihal s preko 30 vozli v in precej razburkal morje. Snel sem glavno jadro in Skokica se je s skrajšano genovo kar hitro opotekala med valovi vse do jutra, ko je jugovzhodnik oslabel pod 25 vozlov in sem glavno jadro spet dvignil do druge krajšave. Jadranje je bilo potem zmerno, a še naprej hitro. Zvečer se veter spet bliža 30 vozlom in valovi se občasno prelivajo čez palubo. Skrajšal sem jadra. V prvih 2 dneh sem si prijadral 30 milj rezerve za manj vetrovne dni v nadaljevanju. Če me bo veter še naprej tako preganjal, bom na Sveti Heleni že v torek. Posadka je v redu, le rahlo utrujena in neprespana po dveh bolj živahnih nočeh. Vetra je te dni za 5 do 10 vozlov več od napovedi, ki sem si jo naložil pred odhodom.
19.4. Vremensko dogajanje na morju se ponavlja – ponoči 30 v vetra in razburkano morje, čez dan pa zmeren veter. Sprememba je le smer – VJV (vzhod-jugovzhod), kar je krmni veter, s katerim metuljčkam in zato bolj umirjeno jadram. Paluba je zdaj suha.
Prijadral sem v nov časovni pas – GMT oz. izhodiščni, osnovni, oz. Greenwich-ski časovni pas. Zdaj sem 2 uri za slovenskim oz. srednjeevropskim poletnim časom.
Zvečer se je za kratek čas prikazala luna in noči bodo v naslednjih dneh vse svetlejše. Tudi morje postaja toplejše, a še premalo za kopanje. Kar hitro sem na poti, 180 milj na dan in zaenkrat mi ni prav nič dolgčas. Berem že drugo knjigo. Na oceanu sem v prvih treh dneh videl le 2 ladji, zato sem si lahko privoščil nekaj več spanja.
20.4. Veter z VJV je v teku dneva vse bolj slabel, zaradi oblakov pa tudi sončne celice niso dale kaj dosti od sebe in napetost v akumulatorjih se je približala 11 V. Popoldne sem po 3 dneh moral zagnati motor, ki zdaj polni akumulatorje in hkrati tudi malo hitreje poganja Skokico. Ponoči je bilo na morju nekaj ladijskega prometa z leve in z desne, saj sem prečkal ladijske poti med Južno Afriko in Evropo, proti jutru je bila prometna pot mimo in naslednje ladje bom verjetno videl šele prihodnji teden pred St. Heleno. Darko se je oglasil z vremensko napovedjo, ki kaže, da bo tudi jutri bolj miren dan in pravi čas za vzdrževalna popravila, potem pa Darko do Helene obljublja spet več vetra.
21.4. Tako, kot je veter včeraj opešal pod 8 vozlov, se je zjutraj vzhodnik vrnil z 10-16 vozli in spet sem lahko dvignil jadra. Tokrat so napeta na levi strani barke, morje pa je dovolj mirno, da tudi ob šibkejšem vetru lahko lepo jadram. Nisem najhitrejši, vendar se šestica pogosto pokaze na brzinomeru. Upam na več vetra, da bi vendarle že v torek prijadral do Svete Helene, do katere imam 430 navtičnih milj.
22.4. Po dveh dneh počasnega jadranja je popoldne vendarle zapihalo 15 vozlov VJV in spet lahko jadram hitreje. Topel, sončen dan je za menoj. Tudi morje ima že blizu 20 stopinj in verjetno bom kmalu lahko pospravil šotor nad kokpitom, ki me ščiti pred hladnim vetrom. Znanilec toplejšega morja so tudi morske lastovice (leteče ribe po domače), ki jih je vse več opaziti med valovi. Sem ter tja kakšna pristane tudi na krovu Skokice.
Zjutraj sem jadral preko nultega poldnevnika in naslednje 4 mesece bom jadral po zahodni zemeljski polobli. Do Svete Helene imam še 288 nm. Trenutno kaže na prihod v torek popoldne, če bo dovolj vetra..
23.4. Zaradi enoličnosti in počasnejšega jadranja je bilo včeraj precej sivine v moji glavi, saj je kazalo, da se bom na S. Heleni lahko ustavil šele v sredo.
Popoldne je nato malo bolj zapihal veter in pregnal sive misli. Veter je spreminjal smer in sem moral pogosteje prestavljati in prilagajati jadra. Ponoči se je JV okrepil preko na 20 vozlov in sem skrajšal glavno jadro. Zdaj kaže, da mi bo veter vendarle podaril dodaten dan postanka na otoku že jutri popoldne.
Veter me je čez dan kar lepo preganjal, dvignili so se tudi valovi.in jadranje je živahno. Darko mi poleg dobrega vetra napoveduje tudi nekaj dežja. Upam, da ne na Heleni, da se mi postanek ne bi sfižil. Kapitaniji sem najavil svoj prihod po mailu in dobil odgovor, da me z veseljem pričakujejo ?.
Še 115 milj. Otok skorajda že vidim pred premcem barke. Mimo Helene vodijo ladijske poti proti severni Ameriki, zato nocoj na morju verjetno ne bom čisto sam in bo potrebno spet malo bolj oprezati, kaj se dogaja v okolici.
24.4. Ponoči je Skokica v 30 vozlih vetra kar letela proti zahodu. Oprezal sem za ladjami, a nisem videl nobene, sem pa že sredi noči videl rdeče luč na hribih St. Helene.
Zjutraj sem bil že severno okoli otoka in barko privezal na bojo pred Jamestownom. Čakam na policaje in carinike, ki so napovedali svoj obisk na krovu Skokice. Razpihan dan je v zalivu pred mestecem.
Dopoldne so policaji in cariniki ugotovili, da je v pristanišču preveč valov in je s čolnom pome prišel le luški kapitan ter me odpeljal k svojim kolegicam na obalo.
Formalnosti so bile v pisarnah pri policajki in pri carinicah hitro opravljene, potem pa sem odšel na hrib.
Najprej po znamenitih strmih 699 Jakobovih stopnicah oziroma po Jakobovi lestvi, če bi angleško poimenovanje dobesedno prevedel. Stopnice so pred sto leti zgradili angleški vojaki za oskrbovalno pot do svoje utrdbe na hribu.
in nato še kakšno uro ali dve naprej v hrib,
do trdnjave Fort Knoll na vrhu 600 m visokega hriba sredi otoka. Tja sem prišel že ves skurjen, saj je danes na St. Heleni zelo toplo. Na srečo so bile ob poteh trgovinice, da sem si sproti kupoval pijačo. Helena je razgiban vulkanski otok, poln grebenov in vmesnih globokih dolin. Notranjost otoka je zelo zelena, da se oči lahko kar spočijejo. Na trdnjavi sem srečal domačina, ki je tam sprehajal svoje pse. Povedal mi je, da sta se z ženo sem preselila pred leti in da jima klima čisto ustreza. Žena je zaposlena, on pa skrbi za pse :). Pravi, da je večina otočanov brezposelnih in živijo ali od pokojnin ali takšnih in drugačnih priložnostnih zaslužkov ter se imajo čisto v redu.
Z vrha trdnjave mi je pokazal in na hitro opisal znamenitosti otoka ter kot se za Angleža spodobi, odločno odsvetoval obisk Francozove (Napoleonove) hiše in praznega groba. Vseeno pa mi ju je od daleč pokazal, kakor tudi guvernerjevo hišo, najvišji vrh otoka, katedralo, in zeleno sotesko, po kateri vodi lepa sprehajalna pot.
V nadaljevanju sprehoda po spustu s trdnjave sem si ogledal guvernerjevo palačo in sotesko potoka, kjer sem se skupaj z žuborečo vodo po lepi gozdni potki spustil do 7 km oddaljenega Jamestowna.
Po šestih urah pešačenja imam Svete Helene nekako dovolj. Jutri me bo verjetno bolele noge, saj po dolgotrajnem posedanju na barki tako dolgih pohodov nisem več vajen. Žal internet tukaj ne dela dovolj dobro, da bi ob besedilu lahko sproti dodal še fotografije. Pa drugič, cez dva tedna v Braziliji.
Pogledal sem za vreme in kaže, da bona poti proti Braziliji vsak dan manj vetra. Morda pa se napoved moti in bo vendarle še naprej dovolj pihalo?